Akupunktura ali zhen jiu je zdravilska metoda, ki temelji na zabadanju iglic v akupunkturne točke. Temelji na teoriji akupunkturnih meridianov, ki potekajo vzdolž telesa in po katerih naj bi se pretakala življenjska energija či.
Ime izhaja iz latinskih besed aku (igla) in »pungere« (zabosti). Sama metoda je pomemben del stare in sodobne kitajske medicine in velja za enega najstarejših postopkov zdravljenja nasploh. V 20. stoletju sodi med alternativne metode zdravljenja, kar pomeni, da za njeno učinkovitost ni objektivnih dokazov in da njena teoretska podlaga nima osnove v sodobnem znanju o naravoslovju.
Tako kot celotna kitajska medicina temelji tudi akupunktura na filozofsko-religioznem nazoru Kitajcev, taoizmu. Bolezen je po tem nazoru le disharmonija razmerja moči jina in janga. Cilj zdravljenja je tako ponovna vzpostavitev harmonije v telesu.
Jang je moško počelo, ki pomeni spremenljivost, aktivnost veliko energijo, sušo, svetlost in širitev. Jin pomeni ženskost, vzdrževanje, pasivnost, mraz, vlago, temo in krčenje. Obe počeli kljub nasprotju, ali prav zaradi njega tvorita harmonično celoto, kar je v sodobni medicini možno primerjati z vegetativnim živčnim sistemom. Tako sta glavna živca, simpatikus in parasimpatikus s svojima vlogama v telesu lahko primerljiva z jinom in jangom. Človeško telo ima nalogo optimalno koordinirati pomembne funkcije telesa, kot so presnova, dihanje in srčni utrip, na katere ne moremo vplivati z voljo.
Tako akupunktura kot tradicionalna kitajska medicina nasploh izhajata iz obstoja tako imenovanih meridianov, ki so medsebojno povezane energetske poti, po katerih se pretakata energiji jin in jang.